Vsako leto z radostno hvaležnostjo obhajamo velikonočne praznike, ki nam oznanjajo, da nismo sami, da svet in človeštvo nista prepuščena skrivnostnim silam teme in slepe usode, ampak da Duh Božji še vedno veje nad valovi človeške zgodovine, v kateri se uresničuje delo odrešenja, v zveličavni napetosti med »že in še ne« Božje odrešitvene zgodovine. Ko so učenci Jezusa vprašali, kdaj bo obnovil Božje kraljestvo, jim je rekel: Božje kraljestvo je že med vami. To je naše veselje. Ni pa še v vsej polnosti uresničeno. To pa je naša naloga. To nalogo in poslanstvo uresničujemo vedno, še posebej v postnem času, ko smo vsi povabljeni, »da bi se z večjo vnemo posvečali molitvi, delom ljubezni do bližnjega, da bi prejemali skrivnosti novega življenja in se bližali polnosti Božjega posinovljenja«. Problemi in naloge, s katerimi se soočamo v Cerkvi in v družbi, ostajajo. Mi pa postajamo ob srečanju z Jezusom Kristusom, križanim od mrtvih vstalim Gospodom, upamo in želimo, drugačni, bolj pripravni za Božje kraljestvo, bolj pripravljeni hoditi po stopinjah Jezusa Kristusa, Dobrega pastirja in usmiljenega Samarijana, ki je hodil okrog in delil dobrote.
To je naša želja, to je naše velikonočno voščilo!
 

Vaši škofje