Splošni:
Da bi zapornikom, zlasti mladim, uspelo ponovno sestaviti svoje življenje na temelju človeškega dostojanstva.

Na srečanju zaporniških duhovnikov oktobra 2013 je papež Frančišek nagovoril prisotne s temi besedam:« Izročite moje pozdrave vsem zapornikom. Prosim, povejte jim, da molim zanje. Nosim jih v svojem srcu. Prosim Gospoda in Božjo Mater, da bi zmogli prebroditi to težko obdobje svojega življenja na pozitiven način, da se ne bi prepustili obupu in se zaprli vase. Saj veste, kako jim gre en dan dobro, naslednji dan pa že obupajo in to nihanje utruja. Gospod je blizu. Povedati jim morate s svojimi dejanji, z besedami in z vsem srcem, da Gospod nikoli ne ostane zunaj, ne ostaja zunaj njihovih celic, ne ostaja zunaj zapora. Nasprotno. Lahko jim poveste takole: Gospod je znotraj zidov z njimi; tudi on je jetnik; še danes je jetnik našega egoizma, naših sistemov in tolikih krivic, kajti lahko je kaznovati najslabotnejše, medtem ko velike ribe svobodno plavajo v morju. Nobena celica ni tako izolirana, da bi bila Gospodu nedosegljiva. Nobena. On jim je blizu. Z njimi joka, z njimi dela, z njimi upa, povsod seže njegova očetovska in materinska ljubezen. Molim za to, da bi vsak od njih odprl srce tej ljubezni. Ko dobim pismo ali telefonski klic kakšnega zapornika iz Buenos Airesa, včasih pokličem nazaj in potem pomislim: zakaj je tam on in ne jaz, ki imam za to številne in drugačne razloge. Take misli mi dobro denejo. Ko vidim, da nosimo v sebi iste slabosti, se vprašam: zakaj je on padel in jaz ne? To je skrivnost, ki me priganja k molitvi.«

Za evangelizacijo:
Da bi ločeni zakonci v krščanskih skupnostih našli razumevanje in podporo.

Lansko leto je na škofovski konferenci na Poljskem papež Frančišek spregovoril tudi o družini. Poudaril je, da družina je in ostaja osnovna celica družbe, v kateri se uči mo živeti drug z drugim in kljub različnosti pripadati drug drugemu. To je kraj, kjer starši posredujejo vero svojim otrokom. Današnja družba pa pogosto v zakonski zvezi vidi neko obliko čustvene zadovoljitve, ki jo vsak posameznik lahko preoblikuje in prilagodi svojim potrebam. Tako gledanje na žalost vpliva tudi na kristjane in pospešuje naraščanje števila parov, ki se zatekajo v ločitev ali razvezo. Duhovniki so pri pastoralnem delu poklicani, da iščejo najboljše poti do ljudi, ki živijo v taki situaciji, da se ne bi čutili izključeni iz območja Božjega usmiljenja, ločeni od bratske ljubezni vseh kristjanov in od Cerkve, ki si želi njihovo odrešenje. Pomagati jim je treba, da ne opustijo vere in da kljub vsemu vzgajajo otroke k polnokrvno doživeti izkušnji krščanske vere.
Po drugi strani pa se je treba vprašati, kako bolje pripraviti mlade ljudi na zakon, da bi še globlje začutili lepoto zveze, v kateri je mogoče na temelju ljubezni in odgovornosti in z medsebojnim odpuščanjem prebroditi vse preizkušnje. Cerkvene skupnosti naj bi vedno bile prostor poslušanja, dialoga, tolažbe in podpore zakoncem na njihovi poti. V dušnem pastirju naj bi začutili duh pristnega očetovstva in v njem našli duhovnega voditelja, ki jim pomaga ostati v Bogu in njegovi ljubezni.

Slovenski:
Da bi se po zgledu in naročilu papeža Frančiška zavedali, da je Kristus tam, kjer so ubogi, bolni in zapostavljeni.

Biti s telesom in duhom z ubogimi, bolnimi in zapostavljenimi je nedvomno preizkusni kamen, ali Jezusovi učenci iskreno hodimo za svojim vzornikom. Papež Frančišek pravi v okrožnici Veselje evangelija: »Naravnost je treba povedati, da obstaja neločljiva povezanost med našo vero in ubogimi. Ubogih nikdar ne pustimo samih!« Biti z ubogimi se dotika duše in telesa, seže do pomanjkanja, nereda, umazanije, bolečine ... Ko se je sv. Frančišek od blizu srečal z gobavcem, je najprej v grozi pobegnil. Potem pa se je, ko je slišal Jezusovo sporočilo, vrnil h gobavcu in ga poljubil ter premagal odpor. Zato do danes ne neha privlačiti ljudi vseh narodov, ver in kultur. Ta sij ljubezni je z novim žarom zasijal iz papeške palače, ko si je kardinal Bergoglio kot novi papež nadel ime Frančišek. In je osvojil svet. Tudi on se je postopoma učil spoštovanja do ubogih med svojim pastirovanjem v deželi velikih družbenih nasprotij. Z obiski barakarskih naselij v svoji nadškofiji je postajal vse bolj učenec ubogih, ki so oblikovali njegovo srce. Tako je Jezus pripravljal svojega namestnika, da ga predstavi svetu v času, ko brezdušni globalni kapitalizem tlači narode, jih potiska v revščino in jih s podpihovanjem verskih in rasnih nasprotij napravlja za sužnje vojne. Prebivalci privilegiranega dela sveta lahko proti tej svetovni krivičnosti storimo najprej to, da postajamo skromni potrošniki dobrin, ki nevarno rušijo krhko ravnotežje dežel, iz katerih se črpajo. Pri izbiri hrane, oblačil, tehnike, uporabi prevoznih sredstev lahko z manjšo potrošnjo sodelujem pri odreševanju sveta iz krivičnih spon ... Lahko prispevam materialno pomoč ubogim doma in v svetu. Toda to ni vse, kar lahko storim. V isti okrožnici Veselje evangelija papež Frančišek poudarja, da »našega odgovora ljubezni tudi ne bi smeli razumeti zgolj kot seštevka majhnih osebnih dejanj do kakega siromaka. To bi bila kvečjemu nekakšna ljubezen do bližnjega á la carte, vrsta dejanj, katerih edini cilj bi bil pomiriti svojo vest. Ponudba je Božje kraljestvo (prim. Lk 4,43) ... Tako oznanjevanje kakor krščanska vzgoja težita k temu, da sprožita družbene posledice ... Ne moremo več trditi, da se mora vera omejiti na zasebno območje in da obstaja samo za to, da bi pripravljala duše na nebesa ... Zato nihče ne more od nas zahtevati, da vero odrinemo v skrito notranjost ljudi, brez vsakršnega vpliva na družbeno in narodno dogajanje, ne da bi skrbeli za blaginjo ustanov človeške skupnosti ... Kdo bi si upal zapreti v svetišče in utišati sporočilo svetega Frančiška Asiškega in blažene matere Terezije? ... Iz naše vere v Kristusa, ki je postal ubog in vedno blizu ubogim in izključenim, izhaja skrb za celovit razvoj najbolj zapostavljenih članov družbe ... To vsebuje tako sodelovanje, da bi odpravili strukturne vzroke revščine in podprli celostni razvoj ubogih, kakor tudi najbolj preprosta in vsakdanja dejanja solidarnosti spričo povsem stvarne revščine, ki jo srečujemo ... V Božjem srcu je prednostno mesto za uboge ... Katerakoli skupnost v Cerkvi, ki hoče vztrajati v svojem miru, ne da bi dejavno skrbela in učinkovito sodelovala pri tem, da bodo revni lahko živeli v dostojanstvu in ne bo nihče izključen, zahaja v nevarnost, da razpade ... Nujno je, da posvečamo svojo pozornost novim oblikam uboštva in ranljivosti - brezdomcem, odvisnim od mamil, beguncem, domorodcem, vedno bolj osamljenim in zapuščenim starim ljudem itn. Migranti..., ki so žrtev raznih oblik trgovine z ljudmi ..., žene, ki prenašajo položaje izključenosti, trpinčenja in nasilja ..., nerojeni otroci, ... najbolj nezaščiteni in najbolj nedolžni od vseh ..., celotno stvarstvo ...«