Preskoči na vsebino


APRIL 2015

Splošni:
Da bi se ljudje naučili spoštovati stvarstvo in ga čuvati kot Božji dar.

Papež Frančišek pogosto v svojih pridigah in na avdiencah opozarja na pereče probleme okolja in nas poziva, naj resno vzamemo svojo vlogo skrbnikov in upraviteljev Božjega stvarstva. Ne samo na začetku zgodovine, tudi danes Bog naš Oče naroča vsakemu od nas, naj varujemo zemljo z vsem spoštovanjem, kot dragoceni dar - ne za denar, ampak za nas same, za ljudi. Vse preveč nas vodi napuh, da izkoriščamo iz pohlepa, da gospodujemo in si prilaščamo, da manipuliramo, namesto da bi se spet naučili čuditi se in prisluškovati naravi. Danes se že govori o ekološki krizi. Naša družba se spreminja v kulturo potrošništva ali »kulturo odpadkov«.
Sveti oče ta mesec pred nas postavlja izziv. Kaj lahko kristjani konkretno naredimo? Najprej se povežimo v molitvi in zaupajmo, da ima naša molitev veliko moč. Molimo za vse ljudi, živali in rastline, ki trpijo in propadajo zaradi uničevanja okolja. Molimo za tiste, ki svoja življenja izpostavljajo nevarnostim zato, da bi zavarovali okolje. Molimo tudi zase, da bi bolj spoštovali in ljubili stvarstvo. Poleg tega poglejmo, kako bi mogli v osebnem življenju bolj skrbno uporabljati energijo, hrano, vodo itd. Še tako majhne spremembe v vsakodnevnih navadah sežejo daleč in pripomorejo k zdravljenju našega planeta. Vzemimo si čas in pojdimo v naravo, da spet začutimo njeno lepoto in svetost. Z molitvijo in v dejanjih, s spreobrnjenjem v srcu, lahko spet vzpostavimo pravilen odnos med človekom in stvarstvom.

Za evangelizacijo:
Da bi preganjani kristjani čutili tolažečo prisotnost vstalega Gospoda in podporo celotne Cerkve.

Preganjanje kristjanov, rušenje cerkva, mučenje in pokoli - vse to ni samo stvar preteklih stoletij. Na mnogih koncih sveta še teče kri mučencev. Ko se nas zaradi zla v svetu loteva obup, se spomnimo, da je Jezus vse to napovedal in obljubil pomoč po svojem Svetem Duhu (Mt 10,16-25). Papež Frančišek, ki je sočuten do vseh in se še posebej zavzema za vse uboge in odrinjene, nas ta mesec prosi, da molimo za naše preganjane brate in sestre in na ta način pokažemo skrb in solidarnost celotne Cerkve do trpečih kristjanov. Povežimo se z njim v molitvi za vse, ki trpijo zaradi Kristusovega imena, da bi na svojem križevem potu začutili mir in veselje Vstalega Gospoda. Molimo tudi zase, da ne bi klonili, če bo kdaj na preizkušnji naša vera. Verovati v Boga pomeni verjeti, da nas resnično ljubi, da živi in je na skrivnosten način sposoben posredovati; da nas ne bo zapustil in da lahko s svojo močjo naredi, da tudi iz hudega zraste dobro. To pomeni verovati, da Gospod zmagoslavno stopa skozi zgodovino skupaj s tistimi, »ki so poklicani, izvoljeni in zvesti« (Raz 17,14). Verjemimo evangeliju, ki pravi, da je Božje kraljestvo že med nami tu, na tem svetu, in da raste kot majhno seme, ki se razrašča v veliko drevo. Vstajenje je na skrivnosten način vtkano v tkivo naše zgodovine, kajti Jezus ni vstal zaman.

Slovenski:
Da bi iz vere v Kristusovo vstajenje in naše večno življenje črpali evangeljsko veselje, ki nam ga priporoča papaež Frančišek.

Jezus je večkrat govoril o veselju, ki ga je prevzemalo in ga je želel podeliti s svojimi učenci. Obljubil jim je, da se bo po njegovi smrti njihova žalost spremenila v veselje in tega veselja jim ne bo nihče vzel. To se je po srečanju z Vstalim zgodilo. Tudi sredi preganjanja so bili učenci »polni veselja in Svetega Duha«, prav tako tisti, ki so našli vero v Boga. Papež Frančišek nam postavi vprašanje: Zakaj ne bi tudi mi stopih v ta veletok veselja? Res - zakaj ne bi? Papež ugotavlja, da se zdi, da imajo nekateri kristjani nekakšen postni čas brez velike noči. Priznava, da veselja ne živimo na isti način v vseh življenjskih stopnjah in okoliščinah, ki so včasih zelo hude. Vedno pa ostane vsaj svetlobni žarek, ki se poraja iz osebne gotovosti, da smo neskončno in nad vse ljubljeni. Zares, te resničnosti se kristjani premalo zavedamo in vendar daje popolnoma zadosten, ne - mnogo več, najpopolnejši temelj za vedro, srečno, izpolnjeno življenje. Saj človek živi od ljubezni. V svetu zgolj človeške ljubezni (erosa) je sicer ves čas v negotovosti, ali je (še) vreden ljubezni, ah pa bo ta nekega dne umrla. Ta negotovost je nekaj morečega. Če misliš, da si moraš ljubezen »zaslužiti«, da moraš biti »vreden« ljubezni, nikoli ne moreš vzleteti s polnimi krili, vedno ti ostane strah, da boš strmoglavil. Kdor pa je srečal Boga in sprejel njegovo ljubezen (agape), ima zagotovilo, da je ljubljen brezpogojno, zvesto, tudi če se čuti nevreden ljubezni, saj je Jezus s svojo smrtjo in vstajenjem izpričal, da ljubi slehernega človeka. Zaradi takšne ljubezni je mogoče preživeti vse, tudi najtežje izgube. Kristus je »večni evangelij«, večno veselo oznanilo, njegovo bogastvo in lepota sta neizčrpna. Sv. Irenej je dejal: Kristus »je prinesel vso novost, ko je podaril samega sebe«. Tudi če doživljamo temna obdobja in slabosti Cerkve, se krščansko oznanilo nikdar ne postara.
živimo v tehnološki družbi, ki je iznašla ogromno priložnosti za užitke, a ji težko uspe poskrbeti za veselje. Medtem pa se zelo ubogi znajo iz srca veseliti svojega življenja. Tudi tisti, ki s poštenim srcem in zavestjo odgovornosti vršijo svoje obveznosti, poznajo pristno veselje. Izvir tega veselja je Božja ljubezen. Srečanje z njegovo ljubeznijo nas popelje onkraj nas samih, do tja, kjer dosežemo svoje najbolj resnično bistvo. Kdor je srečal to ljubezen in doživel odrešitev iz svoje osamljenosti in varljive samozadostnosti, ne more drugače, kot da jo posreduje drugim. Vsak kristjan, ki se je srečal z Božjo ljubeznijo v Jezusu Kristusu, postane misijonar. To oznanjanje evangelija vsem, v vseh krajih, v vseh okoliščinah, brez odlašanja, brez odpora in brez strahu je življenjskega pomena za človeštvo. Evangeljsko veselje je za vse ljudi.

(dr. Snežna Večko)

Lokacija:
Print Friendly and PDF