Splošni: Medverski dialog
Da bi iskren dialog med pripadniki različnih veroizpovedi obrodil sadove miru in pravičnosti.

Verska svoboda je dragocen Božji dar, namenjen ne le vernikom, temveč vsem ljudem, kajti v njej je temelj in jamstvo za vsako drugo svobodo. Samo vera nas opominja, da imamo enega Stvarnika in smo zato med seboj bratje in sestre. Resnična verska svoboda se izogiba skušnjavi nestrpnosti in strankarstva, spodbuja pa medsebojno spoštovanje in tvoren dialog. Priznati moramo, da je nestrpnost do pripadnikov drugačnih veroizpovedi izjemno zahrbten sovražnik, prisoten na različnih področjih povsod po svetu. Vsi verniki moramo biti zato prav posebno čuječi, da svoja verska prepričanja odločno ubranimo pred vsakršnimi popačenji, ki niso vredna Boga ali človeka. Pristna vera je vir miru in ne nasilja.

Versko svobodo, gledano v tej luči, ne more omogočiti zgolj obstoječa zakonodaja, čeprav so zakoni seveda potrebni. Verska svoboda je bolj kot prostor, ki si ga delimo, kot ozračje spoštovanja in sodelovanja, ki ga mora izgrajevati vsak od nas po svojih močeh, tudi neverni. Dve drži sta pri tem še posebno v pomoč. Prva je v tem, da v nobenem človeku, tudi v pripadniku druge veroizpovedi, ne vidim tekmeca, še manj sovražnika, temveč le brata ali sestro. V globini, na dnu srca, smo vsi romarji na tem svetu in vsi hrepenimo po resnici in po večnosti. Druga drža, ki hrani in spodbuja versko svobodo, pa je delovanje za skupno dobro. Kjerkoli se iz pripadnosti nekemu verskemu izročilu poraja velikodušnost in skrb za celotno družbo, tam so tudi pogoji za pristno versko svobodo. Služenje drugim je kot rodovitna njiva, ki daje bogate sadove, tudi na področju medverskega dialoga

Papež Frančišek (povzeto po nagovoru voditeljem drugih veroizpovedi 21. septembra 2014)

Za evangelizacijo: Krščanska edinost
Da bi kristjani po milosti Svetega Duha s pomočjo dialoga in v bratski ljubezni presegli ovire, ki nas ločujejo.

»Mar je Kristus razdeljen?« prizadeto sprašuje Pavel Korinčane potem, ko je izvedel, da so med njimi razprtije in da nekateri poudarjajo pripadnost Pavlu, drugi Apolu, spet drugi Kefu. Ob tem Pavel niti ne more pohvaliti tistih, ki pravijo, da pripadajo Kristusu, saj so z imenom edinega Odrešenika potegnili ločnico med seboj in svojimi brati znotraj občestva. Z drugimi besedami, osebna izkušnja vsakega posameznika, oziroma pripadnost določeni izstopajoči osebnosti v skupnosti, je postala merilo za presojanje vere drugih. Pavel roti Korinčane »v imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa«, naj med njimi ne bo razprtij in naj se med seboj dopolnjujejo v istem duhu in istem mišljenju. Taka medsebojna povezanost, za katero jih apostol prosi, pa ni sad človeškega delovanja. Popolno sožitje med brati in sestrami izhaja samo iz zrenja v Jezusovo srce.

Ko se ta mesec zbiramo v molitvi za edinost kristjanov, se moramo zavedati, da razdeljenost v Cerkvi ni nekaj naravnega in neizbežnega v vsaki človeški skupnosti. Ločenost kristjanov je rana na Kristusovem telesu ki pači podobo Kristusa, za katerega naj bi kristjani pričevali. Kristus, ki ne more biti razdeljen, nas želi vse pritegniti k sebi, v svoje srce, da se skupaj z njim zaupno prepustimo v Očetove roke. Kristus edini je lahko počelo, vzrok in poživljajoča moč naše povezanosti.

Papež Frančišek (Povzeto po homiliji 25. januarja 2014)

Slovenski:

Da bi verski tisk vztrajno podpiral vse dejavnosti, ki spodbujajo bratsko sožitje kristjanov v Sloveniji.

V mesecu januarju vsako leto obhajamo teden molitve za edinost. Kristjani po vsem svetu se združujemo v prošnji, da bi po Jezusovi želji bili vsi eno (Jn 17, 21). K tej molitveni drži nas že več kot sto let vabi Svetovno ekumensko gibanje. Gibanje spodbuja bratsko sožitje, ki še posebej prihaja do izraza v tednu molitve.

Pri iskanju sožitja nam pomagajo razna tiskana gradiva. Na primer, molitvenike za teden molitve pripravljata Papeški svet za edinost kristjanov ter okoli 3S0 krščanskih Cerkva združenih v Svetovni svet Cerkva. Pomembno vlogo pri izgradnji sožitja igrajo tudi tiskani mediji - in to ne samo v tem tednu ampak na sploh. Preko slovenskega namena apostolata molitve letos še posebej prosimo, da bi z uporabo duhovnega gradiva dosegali edinost s pomočjo verskega tiska. Verski tisk, v kolikor je res zasidran v Božjem razodetju in ljubezni, naj bi že sam po sebi odražal povezanost krščanske skupnosti z Bogom in skupnosti med seboj. Služi lahko raznim namenom kot so obveščanje, oznanjevanje ter celo vzgoja in izobraževanje. Vendar pa lahko tisk kot tak tudi vžge strasti in skupnost razdeli. Zaradi svoje pristranskosti so tiskovine in ostali mediji že večkrat v zgodovini, kot tudi danes, spodbujali k nespoštovanju in neslogi, marsikdaj celo k nestrpnosti in sovraštvu. Lahko pa tisk odigra ključno vlogo pri spodbujanju k dobremu. Verski tisk je še posebej poklican, da gradi slogo in da skupnost utrjuje v eno telo, ki je v službi bližnjemu in Bogu.

Zanimivo je, da z letošnjim slovenskim namenom apostolata molitve za mesec januar ne prosimo le za katoliški verski tisk, ampak za verski tisk na splošno - to je tudi za tisk ostalih krščanskih skupnosti - da bi vsi spodbujali edinost. Še več, pod »verski tisk« spadajo celo mediji drugih religij. Tako ta mesec dejansko prosimo, da bi tisk vseh verskih skupnosti - kot je katoliška, protestantska, pravoslavna in tudi muslimanska ali judovska - pripomogel k edinosti kristjanov. Mar v tem smislu ni pravzaprav čudovito, da prosimo, na primer, za verski tisk muslimanov, da pripomore k naši lastni edinosti?

Ko želimo in prosimo za sožitje kristjanov v Sloveniji, prosimo za dar, da bi tudi preko našega sodelovanja v verskem tisku - preko branja, podpore ali celo našega pisanja in objav - vse bolj postajali podobni Jezusu, ki je eno z Očetom in eno z nami. Njegova ljubezen je namreč že v nas in mi v njej. Kako bi torej ne mogli stremeti k sožitju in so-žiti kot pravi bratje in sestre - še posebej preko branja in pisanja spodbud k edinosti v raznolikem bogastvu verskega tiska.