Splošni namen:
Da bi družine v stiski dobile potrebno podporo in da bi otroci lahko odraščali v zdravem in mirnem okolju.

Zakonska zveza in družina sta danes v krizi. Vedno več ljudi odklanja zakon kot družbeno obveznost in živi kulturo začasnosti. Ta revolucija običajev in moralnih načel dostikrat maha z »zastavo svobode«, dejansko pa prinaša duhovno in materialno opustošenje neštetim človeškim bitjem, posebno najrevnejšim in najbolj ranljivim. Potrebno je vztrajati na temeljnih vrednotah, ki predstavljajo steber naroda. Družina je osnova medsebojnega sožitja in jamstvo pred razpadom družbe. Otroci imajo pravico odraščati v družini z materjo in očetom, ki sta sposobna ustvarjati ustrezno okolje za otrokovo rast in čustveni razvoj.

Ko razmišljamo o dopolnjujoči naravi moškega in ženske, je potrebno poudariti še eno resnico: trajna zavezanost pripadnosti, zvestobi in rodovitni ljubezni odgovarja najglobljemu hrepenenju človekovega srca. Pomislimo še zlasti na mlade ljudi, ki predstavljajo našo prihodnost: pomembno je, da jih ne okuži škodljiva mentaliteta začasnosti, da najdejo pogum za močno in trajno ljubezen, z drugimi besedami, da gredo proti toku. Ne pustimo se ujeti v take ali drugačne ideološke kalupe. Ne more biti govora o konservativni družini ali napredni družini. Družina je družina. Družina ima svojo lastno notranjo moč.

Papež Frančišek
(povzeto iz nagovora udeležencem mednarodnega kolokvija 17. nov. 2014

Za evangelizacijo:
Da bi kristjani, ki so zaradi vere diskriminirani ali preganjani, iz nenehne molitve Cerkve črpali moč zavztrajanje in zvestobo evangeliju.

Več kristjanov danes trpi preganjanje kot v prvih dneh Cerkve. Ponekod jim je celo prepovedano moliti skupaj. Skozi vso zgodovino odrešenja so bili preroki preganjani, kot beremo že v Knjigi modrosti: »Zalezujmo pravičnega, ker nam je v napoto, ker nasprotuje našim delom, ker nam očita grehe zoper postavo in nas obtožuje za grehe naše vzgoje« (Mdr 2,12). Prerok je torej človek, ki kliče k spreobrnjenju in je moteč tem, ki hodijo po napačnih poteh. Tudi Jezus je bil preganjan in to takoj od začetka javnega delovanja, ko se je vrnil v svojo vas, šel v sinagogo in začel učiti. Poskušali so spodkopavati njegovo avtoriteto in ga vedno znova spraševali, s kakšno oblastjo uči. Očitali so mu, da se druži z grešniki in da krši postavo, ker ozdravlja v soboto. Hoteli so ga umoriti. To je stvarnost, ki se ni zaključila z Jezusovo smrtjo in vstajenjem, ampak se nadaljuje skozi vso zgodovino Cerkve. Mnogi svetniki so bili preganjani. Zgodovina potrjuje, da trpijo preganjanje vsi, ki jih Sveti Duh izbere, da Božjemu ljudstvu govorijo resnico. Preganjanje in nerazumevanje bo vedno obstajalo. To je pot križa, ki jo je prehodil Gospod in je pot tistih, ki mu sledijo. Vendar se vedno, tako kot Gospodova pot, konča z vstajenjem. Na tem mestu je prav, da se spomnimo zadnjega od Jezusovih blagrov: »Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovah, preganjah in vse hudo o vas lažnivo govorih.« Jezus je vzor, je ikona: veliko je trpel in bil preganjan in s tem je vzel nase vse preganjanje svojih učencev.

Papež Frančišek
(Povzeto po jutranji meditaciji 4. april 2014)

​Slovenski:
Da bi varstvu sv. Jožefa priporočali Slovenijo, ki ima sv. Jožefa za svojega zavetnika.

Sveti Jožef, zavetnik slovenskih dežel (Tomaž Podobnik)

Pred skoraj dvestopetdesetimi leti je bil v avstrijski monarhiji, v vzdušju splošne vernosti, sveti Jožef razglašen za zavetnika kranjskih dežel, se pravi večjega dela sedanje slovenske države...
Tega naslova bi mu danes sekularizirana slovenska družba zagotovo ne priznala. A vendar se sveti Jožef še vedno, o tem smo lahko prepričani, drži nekdanje sklenjene zaveze in je pripravljen kot zavetnik in varuh še naprej pomagati sedanjim »slovenskim deželam«. Seveda je treba ob tem pripomniti, da z ozirom na današnjo krizno družbo ta naziv ne pomeni najprej skrb svetega Jožefa za lepi košček rajske deželice pod Triglavom, ki nam je bila podarjena od Boga, ampak predvsem skrb svetega Jožefa za nas, njene prebivalce. Tudi tu velja: dežela smo ljudje! Če bomo trajno skrbeh najprej za notranjo lepoto duš in medsebojnih odnosov, bomo tudi za prihodnje rodove ohranili lepoto narave. Za narod gre, za prebivalce slovenske dežele, ne najprej za zemljo in državni teritorij!

To, da imamo Slovenci danes samostojno državo, je čisti Božji dar, nam izročen po priprošnji Marije, »kraljice Slovencev«, pa tudi po priprošnji svetega Jožefa, ki ga tradicionalno in starinsko imenujemo »zavetnik slovenskih dežel«. In če ga v litanijah kličemo z nazivom »Jožef najzvestejši«, ne pozabimo, da je bil kot Zavetnik slovenskim deželam zvest ves čas, še posebej pa ob začetkih nove, samostojne slovenske države, v nedavnih devetdesetih letih preteklega stoletja.

Pomenljivo Božje znamenje o vlogi sv. Jožefa za naš narod je milostni poseg Božje Previdnosti, da se je prav ob prvih, negotovih korakih slovenske samostojnosti, začela vse močneje in ostreje prebujati zavest o aktualnem poslanstvu svetega Jožefa med nami. To se je zgodilo leta 1990: ne samo ob pretresljivem (zelo poznem!) spoznanju, da je njegovo narodno svetišče, zgrajeno v čast Zavetniku slovenskih dežel sredi slovenske prestolnice – letos obhaja njegovo stoletnico! - vse od leta 1949 še vedno zaprto in okupirano s filmsko proizvodnjo, ampak tudi ob zgroženosti spričo dejstva, da je bil kip Odrešenikovega varuha z dečkom Jezusom - kip Varuha slovenskih dežel - v istem narodnem svetišču, spremenjenim v filmsko halo, z zazidavo obsojen na dolgoletni zapor (kar je bilo v danih tragičnih okoliščinah seveda delo Božje Previdnosti, saj je na ta načni oltar s kipom vred ostal nepoškodovan!). Šokantno spoznanje: Zavetnik slovenskih dežel - pa v temnici! Kakšen Božji opomin!

Na samem pragu porajajoče se nove Slovenije so se v začetku devetdesetih let preteklega stoletja začela romanja na ljubljanske Poljane k zaporniku sv. Jožefu, zavetniku slovenskih dežel - »k tebi, o sveti Jožef, pribežimo v svojih stiskah!«, - ob molitvi za slovenski narod in za družine, s hkratno zahtevo po vrnitvi narodnega svetišča sv. Jožefa vernikom. Ta vztrajna in vse bolj množična molitev je bistveno pripomogla, da je bilo to svetišče leta 1996, ob obisku »papeža družin in prijatelja nove države Slovenije«, končno vrnjeno vernikom in jubilejnega leta 2000 po petdesetih letih narodne sramote, vsaj kar zadeva zidove, dostojno obnovljeno.

Končni razmislek... Ali ne ostaja zgodba tega, še do nedavna dolgoletno oskrunjenega narodnega svetišča z zazidanim sv. Jožefom podoba duhovnega stanja v našem narodu: šestinštirideset let po letu 1949 v tej cerkvi ni bilo ne molitve ne bogoslužja, ampak se je v njej dogajalo vse kaj drugega, velikokrat veri in morali nasprotnega! Ali ni bila opustošena in oskrunjena cerkev svetega Jožefa pretresljiva podoba duhovnega stanja v naših družinah in v našem narodu? Ali se ne bi morah ob še svežem spominu na to Božje opozorilno znamenje sredi Ljubljane končno strezniti v grozljivo spoznanje, da po slovenski deželi propadajo svetišča družin in z njimi tudi sam slovenski narod, propadajo vse do te mere, da so danes ogroženi temelji same družine kot Božje in naravne ustanove - gre za zakon med možem in ženo in njune otroke - s tem pa tudli temelji slovenskega naroda, ki dobesedno samega sebe obsoja na skorajšnji propad in naglo izginotje?

In če v grobem obnovljeno narodno svetišče sv. Jožefa potrebuje še nadaljnjo prenovo notranjščine, ali ni to za vernike iti za Cerkev pri nas znamenje, da se je treba takoj in pogumno lotiti dela za notranjo prenovo družinskih svetišč, ob spoznanju dejanskega stanja v naših družinah in v naši družbi, tako, da nas ne bo več zavajal površinski pogled na urejeno stanovanje ali lepo fasado hiš?

Hvala Bogu, da se v narodnem svetišču sv. Jožefa v romarskem duhu vse bolj prebuja nenehna molitev za prenovo družin - za družinsko molitev, blagoslovljeno delo in medsebojno ljubezen. Hvala Bogu, da se v bližnji kapeli Božjega usmiljenja in nedolžnih otrok odvija češčenje Najsvetejšega - ob spominu na nasilno splavljene otroke - molitev za rešitev ogroženih življenj nerojenih otrok in za veselje slovenskega naroda do življenja. Sveti Jožef, steber družin, stoji z Marijo, ki je kraljica družine, molivkam in molivcem ob strani in se veseli vseh tistih, ki bodo v duhu sinode o družini v prihajajočem letu Božjega usmiljenja - in v slovenskem letu družine - poživili svojo molitev za družine in podvojili svoje napore za njihovo rešitev, s tem pa tudi za rešitev in obstoj slovenskega naroda.

Naj sveti Jožef za nas ne samo »ostaja«, ampak naj vse bolj »postaja« za nas Zavetnik slovenskih dežel! Zaupajmo, da je v tej usodni uri slovenskega naroda pripravljen pokazati moč svoje očetovske priprošnje! Ali pa smo mi zares pripravljeni z njim tudi sodelovati?