Splošni namen

Da bi izkazovali dolžno spoštovanje domorodnim ljudstvom, katerih identiteta in sam obstoj sta ogrožena.

Jezus, oznanjevalec evangelija in evangelij v osebi, se posebej istoveti z najmanjšimi. To nas spominja, da smo vsi kristjani poklicani, da skrbimo za najšibkejše na svetu. Toda v veljavnem »zasebnopravnem« vzorcu uspeha se ne zdi smiselno vlagati v to, da bi tisti, ki so počasni, šibki ali manj nadarjeni, mogli v življenju kaj doseči.

Nujno je, da posvečamo svojo pozornost novim oblikam uboštva in ranljivosti - brezdomcem, odvisnikom od mamil, beguncem, domorodnim prebivalcem, vedno bolj osamljenim in zapuščenim starim ljudem itn. Poklicani smo v njih prepoznati trpečega Kristusa in mu biti blizu, tudi če nam to na videz ne prinaša nobenih oprijemljivih in neposrednih koristi. Migranti predstavljajo zame poseben izziv, ker sem pastir Cerkve brez meja, ki se čuti mater vseh. Zato kličem dežele k velikodušni odprtosti, dežele, ki so sposobne ustvariti nove kulturne sinteze, namesto da se bojijo uničenja svoje istovetnosti. Kako lepa so mesta, ki premagujejo bolestno nezaupanje, včlenijo druge z njihovo različnostjo in iz te včlenitve napravijo dejavnik razvoja! Kako lepa so mesta, ki imajo tudi v svojem arhitektonskem načrtovanju prostore, ki povezujejo, ustvarjajo odnose in podpirajo priznanje drugega!

Papež Frančišek
(Evangelii gaudium)

Za evangelizacijo

Da bi Cerkev v Latinski Ameriki in na Karibih po svojem misijonskem delovanju na tej celini oznanjala evangelij z novo močjo in gorečnostjo.

Papež Frančišek je na 28. svetovnem dnevu mladih v Riu de Janeiru razmišljal o oznanjevanju evangelija v današnjem svetu. Mladim je rekel, da nam Jezus danes naroča tri preproste stvari: pojdite, ne bojte se in služite. POJDITE. Deliti z drugimi izkušnjo vere, pričevati za vero, oznanjati evangelij: to je naročilo, ki ga je Gospod zaupal celotni Cerkvi in to vključuje tudi vas. Kam nas Jezus pošilja? Ni meja in ni omejitev: pošilja nas k vsakomur. Evangelij ni le za nekatere, je za vse. Ni samo za tiste, ki so nam bliže, ki so bolj sprejemljivi, bolj odprti. Je za vse. Še posebej si želim, da bi ta klic »pojdi« odmeval v vas, ki delujete v Latinski Ameriki. NE BOJTE SE. Ko gremo oznanjat Kristusa, on sam hodi pred nami in nas vodi. Ko je svoje učence poslal na misijonsko pot, je obljubil: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mt 28,20) In to velja tudi za nas. In še nekaj: poslani smo vsi skupaj. Zavedajte se, da vas na tem poslanstvu spremlja vsa Cerkev in tudi občestvo svetnikov. Jezus ni poklical apostole, da bi živeli ločeno, vsak zase, ampak v skupini, v občestvu. In končno Jezus naroča: SLUŽITE. Psalm 96 se začenja z besedami:Pojte Gospodu novo pesem. Katera je ta nova pesem? Ne sestavljajo jo besede in niti ni to melodija, to je pesem tvojega življenja, ko dopustiš, da se tvoje življenje poistoveti z Jezusovim, ko deliš z drugimi njegovo čutenje, njegove misli, njegova dejanja. In Jezusovo življenje je življenje za druge. Je življenje služenja. Evangelizirati pomeni osebno pričevati za Božjo ljubezen, preseči svojo sebičnost in se skloniti, da umijemo noge svojim bratom, tako kot je to storil Jezus.

Papež Frančišek
(Povzeto iz homilije na svetovni dan mladih 28. jul. 2013)

Slovenski namen  POKOJNI MISIJONARJI (Stanko Rozman)

Da bi ohranjali molitveni spomin na naše po kojne misijonarje, ki so oznanjali Kristusa po­ganskim narodom.

Še pred leti smo se slovenski misijonarji v Zambiji menili, koga bo Gospod prvega med nami poklical k sebi. Takrat je p. Radko Rudež zelo resno zbolel za malarijo in smo se vsi bali, da bo podlegel tej hudi bolezni. A je preživel in še danes živi in moli za Družbo in Cerkev.

P. Lovro Tomažin je neutrudno delal na župniji in pri Marijinem svetišču. Nobeden ni mislil, da ga bo Gospod na hitro poklical k sebi. Rak je neusmiljena bolezen. Sredi dela je omahnil. On je bil prvi med nami.

Kako bi mogli misliti, da bo p. Jože Grošelj naslednji, ki nas bo zapustil. Odločil se je bil, da se vrne v domovino, da zaključi misijonsko delo v Zambiji. Nekaj dni pred odhodom, z že kupljeno karto, je imel srčni napad in mu podlegel. Pokopan je v Lusaki.

Kot sta bila patra Tomažin in Grošelj poklicana k Gospodu, tako jim bomo sledili tudi ostali misijonarji. Takšna je naša usoda, takšna je usoda vsakega človeka. Za njima smo žalovali in se ju spominjamo v molitvi. Ljudje, med katerimi sta delovala, se jih še spominjajo. Spominjajo se jih tudi sorodniki in prijatelji, med katere se štejejo tudi sobratje. S časom pa spomin zbledi, pokojni se lahko pozabijo. Imena misijonarjev ostanejo napisana na spomenikih v krajih, kjer so pokopani. Na Vse svete ne moremo iti na njihove grobove. Zato v domovini spomin nanje lahko hitreje zbledi. Prav je torej, da jih apostolat molitve vključuje v svoj program.

Misijonarjev, ki so delovali v Indiji, v Afriki in drugod po svetu se radi spominjamo in molimo zanje. Oni pa za nas. Njihova vera, delo in molitve so vtkane v nas, v našo slovensko cerkev in ji dajejo rast. Nedvomno so z nami bolj povezani, kot si lahko mislimo. Med njimi imamo tudi svetnike, ki se jim smemo priporočati. Naj prosijo za nas in nas spremljajo s svojim misijonskim navdihom.