Splošni namen

Da bi šport predstavljal priložnost za srečevanje med narodi in tako prispeval k miru v svetu.

Septembra leta 2014 je papež sprejel udeležence medverske nogometne tekme za mir. Nagovoril jih je z besedami: »Zahvaljujem se vam vsem, da ste mi bili pripravljeni izpolniti željo, da bi videl vrhunske športnike in trenerje iz različnih držav in različnih veroizpovedi udeležene v športnem dogodku, ki bi pričeval za bratstvo in prijateljstvo. Ta tekma nocoj bo zagotovo priložnost za razmišljanje o univerzalnih človeških vrednotah, ki jih lahko pospešuje nogomet in šport na splošno: pripadnost, sprejemanje, dialog, zaupanje in deljenje dobrin z drugimi. Te vrednote so skupne vsem ljudem ne glede na raso, kulturo ali versko prepričanje. Današnji športni dogodek je izrazito simbolično dejanje, ki naj nam pomaga razumeti, da je mogoče graditi kulturo srečanja in svet miru, v katerem bodo verniki različnih veroizpovedi znali sobivati v harmoniji in medsebojnem spoštovanju, ne da bi se odpovedali lastni identiteti.

Vemo, da je šport in še zlasti nogomet, družbeni pojav, ki ima vpliv na običaje in mentaliteto sodobnega človeka. Predvsem mladi ljudje občudujejo vaše atletske sposobnosti. Pomembno je, da jim dajete dober zgled, tako na igrišču kot izven njega. Na tekmovalnih nastopih pokažite šport kot izraz življenjskega veselja, kot igro in praznovanje, ki krepi prijateljske vezi in odprtost med ljudmi. Tudi z vedenjem v vsakodnevnem življenju, prežetim z vero in duhovnostjo, lahko pričujete za ideal miroljubnega sožitja in civilizacijo, ki sloni na medsebojni pomoči in miru.«

Papež Frančišek
(Povzeto po nagovoru športnikom, 1. sept. 2014)

Za evangelizacijo

Da bi kristjani z življenjem po evangeliju pričali za vero, poštenost in ljubezen do bližnjega.

Trpljenje je del življenja. Za kristjane, ki smo poklicani, da hodimo po Kristusovi poti, pa predstavlja še posebno vrednoto. Predvsem takrat, ko pride v podobi preganjanj. Duh tega sveta namreč ne prenese krščanskega pričevanja. Tako bi lahko povzeli papeževo razmišljanje pri jutranji maši 28. maja 2013. Ustavil se je ob Jezusovem pogovoru z bogatim mladeničem, ki ga je spraševal, kako doseči večno življenje. [Mr 10, 28-31) Peter je poslušal Jezusovo svarilo pred bogastvom, ki otežuje vstop v Božje kraljestvo in vprašal Jezusa: »Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj. Kaj bo naše plačilo? Kakšno nagrado bomo dobili?« Jezusov odgovor je morda malo ironičen, ko pravi: »Seveda, tudi vi in vsi, ki so zapustili hišo ali brate ah sestre ali mater ali očeta ali otroke ali njive, bodo prejeli stokratno.« Posvari pa jih, da bodo deležni preganjanj, ki so omenjena med drugimi oblikami »plačila« za Kristusove učence.

Na svetu bodo vedno težave in preganjanja za tistega, ki hodi po Kristusovi poti. Gospod je hodil po njej pred nami. Kadar kristjan nima nobenih težav v življenju in mu gre vse gladko, takrat nekaj ni čisto v redu. Človek bi pomislil, da je podlegel skušnjavi in sledi duhu sveta namesto Jezusu. Prosimo za to milost: da bi hodili za Jezusom po poti, ki nam jo je pokazal in kot nas je učil. Lepo je na tej poti: on nas nikoli ne pusti same, nikoli. Vedno je z nami.

Papež Frančišek
(Povzeto iz jutranje meditacije, 28. maja 2013

Slovenski namen     MOLITEV ZA ROMARJE (David Bresciani)

Da bi romarji ob obisku svetišč našli poglobitev vere, upanja in ljubezni.

Romanja, še posebej peš romanja, so gotovo pojav sodobnega časa v porastu. Nekateri celo menijo, da bi bilo zelo modro prednostno usmeriti pastoralo v delo z romarji: povečati duhovne postojanke na Caminu v Santjago ipd. V Sloveniji smo v zadnjih letih odkrili več Jakobovih poti, po katerih so v preteklosti romarji iz tega konca Evrope hodili v Compostelo. Poleg samega podviga ima romanje predvsem duhovni pomen. Romarji so sprva romali v Rim (od tod tudi ime: Roma, romanje) kot tudi v Jeruzalem in Santiago de Compostela. Namen je bil gotovo spokorniški in prosilni, predvsem pa je romanje pomenilo popolno zaupanje v božjo previdnost: pot je bila negotova, nevarna, odvisni so bili od pomoči drugih (hrana, prenočišča ipd.]. Brez pravega namena romanje izgubi svoj pomen. Romarji niso našli le poglobitev vere, upanja in ljubezni, ampak so se na samo pot morali podati z vero, upanjem in ljubeznijo do Boga in do vseh tistih, ki bi jih na poti srečali. Na poti so bile njih vera, upanje in ljubezen preizkušane in so se korak za korakom utrjevale. Zato je bilo zelo pomembno priti do cilja. Predvsem pa romanje pomeni določen pogled, pristop in razumevanje življenja. Življenje, ki ga živimo je dejansko neko romanje. Romamo v Božje kraljestvo, to je naš cilj. Zato ne moremo gledati na življenje statično, nepremično, ustaljeno. Sam Jezus nas vabi, naj se nazaj ne oziramo (Lk 9,62), ampak naj gledamo naprej z vero, upanjem in ljubeznijo. Statično življenje je v Jezusovi logiki mrtvo, dinamično pa živo, odprto božjemu delovanju, božjemu odrešilnemu posegu. Statično življenje si želi ustvariti raj na zemlji, dinamično, romarsko pa se vedno bolj odpira daru božjega življenja v Kristusu. Če je življenje bolj podobno romanju, potem lahko rečemo, da brez vere upanja in ljubezni pravzaprav ne moremo živeti. Ta zavest je vodila pristne romarje vseh časov, le v tej zavesti nam romanja lahko krepijo vero, upanje in ljubezen.