Splošni namen
Kdor vlada, mora ljubiti svoj narod, kajti vladar, ki ne ljubi, ne more vladati. Kvečjemu lahko izvaja disciplino, postavlja stvari v red, ne more pa vladati. Za oblastnika sta pomembni dve kreposti: ljubezen do naroda in ponižnost. Vsak moški in vsaka ženska, ki mora prevzeti neko vodstveno službo, si mora zastaviti dve vprašanji: Ali ljubim svoje ljudstvo, da bi mu tako bolje služil? Sem ponižen in slišim vse ostale in različna mnenja, da bi tako izbral najboljšo pot? Če si teh vprašanj ne zastavi, njegovo ali njeno vodenje ne bo dobro.
Po drugi strani pa sv. Pavel spodbuja k molitvi za oblastnike, da bi vsi lahko živeli mirno življenje. Državljani se po papeževih besedah ne morejo ne zanimati za politiko. Nihče ne more reči, da sam nič ne šteje, da drugi vladajo. Ne! Jaz sem odgovoren za njihovo vladanje in moram narediti najbolje, kar lahko, da bi oni dobro vladali, in sodelovati v politiki, kolikor lahko. Politika, pravi družbeni nauk Cerkve, je ena od najvišjih oblik ljubezni, kajti pomeni služiti skupnemu dobremu. Ne morem si oprati rok. Vsi moramo dati nekaj. Najboljša stvar, ki jo lahko ponudimo oblastnikom, pa je molitev. Moliti je potrebno, da bi oseba, ki je na oblasti, lahko dobro vladala, ljubila svoj narod in mu služila, da bi bila ponižna, da bi se spreobrnila.
Papež Frančišek
(Homilije papeža Frančiška, 16. sept. 2013)
Za evangelizacijo
Božja beseda nam stalno kaže, kako Bog poziva verujoče, naj »krenejo na pot«... .Danes se v Jezusovem naročilu »Pojdite!« zrcalijo vedno novi prizori in izzivi oznanjevalnega poslanstva Cerkve. Vsi smo poklicani, da se udeležimo tega novega misijonskega »pohoda«. Vsak kristjan in vsaka skupnost mora odkriti, kakšno pot terja Gospod. A vsi smo poklicani, da sprejmemo ta klic: da zapustimo svojo udobnost in pogumno dosežemo vsa obrobja, ki potrebujejo luč evangelija.
»Potujoča Cerkev« je skupnost misijonarskih učencev, ki naredijo prvi korak, se vključijo, spremljajo, obrodijo sad in praznujejo. Skupnost, ki oznanja, doživlja, da je Gospod dal pobudo, da nas je on prvi vzljubil. Zato znamo narediti prvi korak, smelo prevzamemo pobudo, gremo naproti, iščemo oddaljene in pridemo na razpotja ter povabimo izključene. Taka skupnost si neizmerno želi podarjati usmiljenje, saj je sama izkusila neskončno Očetovo usmiljenje in njegovo moč.... Skupnost, ki oznanja, se s svojimi dejanji vključi v vsakdanje življenje drugih, skrajša razdalje, skloni se vse do ponižanja, če je potrebno, privzame človeško življenje, dotakne se trpečega Kristusovega mesa v ljudstvu. Glasniki evangelija imajo zato »vonj po ovcah« in ovce poslušajo njihov glas. Skupnost, ki oznanja, je torej pripravljena »spremljati«. Spremlja človeštvo na vseh njegovih potih, pa naj bodo poti še tako težke in dolge. Zna dolgo pričakovati in apostolsko potrpeti.
Papež Frančišek
(Evangelii gaudium)
Slovenski namen NAŠI VEROUČENCI (Beno Lavrih)
Da bi se starši in učenci zavedali, kako pomembni sta verska vzgoja in verouk.
Starši današnjega časa veliko nudijo otrokom. Dobro bi bilo, da bi se vprašali, kaj je otroku najbolj potrebno in pomembno in kako naj bi razvijal darove in talente, da ne bo otrok samo vsestransko usposobljen za različne poklice, ampak da bo imel človeške in duhovne kvalitete. Verouk ni krožek, izbirna vsebina, gasilsko društvo, ampak je vzgoja za življenje. Otroci pri verouku ne bodo deležni samo krščanskega nauka, ki je najboljša pot za dobro vzgojene ljudi, ampak s pomočjo verske vzgoje doma in pri verouku otroci prejmejo Jezusove darove, ki so vir duhovnih in telesnih moči za življenje. Staršem in otrokom manjka doživetje žive vere, da jih ima Bog rad, da jim daje darove, ki so veliki duhovni darovi za vsakdanje življenje. Ko razmišljamo o tem, kako bi pomagali staršem in otrokom pri verski vzgoji, je temeljna želja, da bi imeli starši globoko osebno vero v Boga, Jezusa Kristusa in Svetega Duha. Prosimo za milost vere.
Verni starši, ki živijo krščansko življenje, so najboljši zgled otrokom za rast v veri. Družina, kjer se moli in govori o Bogu, kjer se uresničuje zapoved ljubezni, tam je Bog živo navzoč in ga tudi doživljajo.
Ena od poti, kako spoznati Boga v življenju, je doživljanje Božjih darov v preteklosti in vsakdanjosti. Staršem danes manjka osebne vere, osebnega izkustva Boga, ker nimajo odprte oči za velika Božja znamenja, ki jih Bog daje vsak dan. Bog se razodeva na različne načine. Nekateri ga odkrijejo po preizkušnjah. O da bi imeli starši in otroci vedno odprte oči za vse, kar Bog nenehno daje. Brez vere in zaupanja v Boga je verska vzgoja le ena od aktivnosti otrok. Temelj verske vzgoje sta milost in osebna vera staršev. Podprimo z molitvijo starše in veroukarje, ker sta vera in verouk, kot pot k njej, milost in Božji dar. Nikogar ne moremo prisiliti, da bi to spoznal, če ne išče in trka na vrata Gospodova.
Lokacija:
