Splošni namen

Da bi države, ki sprejemajo veliko število beguncev, našle podporo v svojih prizadevanjih za solidarnost.

»Jezus je oznanjevalec evangelija in evangelij v osebi«. Njegova ljubeča skrb, še posebej za najbolj ranljive in odrinjene, nas vabi, da prepoznamo njegovo trpeče obličje zlasti v žrtvah novih oblik uboštva in suženjstva. Gospod govori:«Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni« (Mt 25,35-36). Poslanstvo Cerkve, ki je sama romarica na tem svetu in Mati vsem, je v tem, da ljubi in časti Jezusa Kristusa zlasti v najrevnejših in najbolj zapuščenih. Med temi pa so gotovo migranti in begunci, ki bežijo pred težkimi življenjskimi pogoji in vsakovrstnimi nevarnostmi. Zato je tema letošnjega Svetovnega dneva migrantov in beguncev: Cerkev brez meja, Mati vsem. Cerkev razpira roke v dobrodošlico vsem ljudem brez razlik in omejitev in tako razglaša, da je Bog ljubezen.

Danes smo priče preseljevanju ogromnih razsežnosti. Množičen priliv beguncev pogosto sproži sumničenje in sovražnost celo v cerkvenih krogih, ne da bi prej spoznali njihovo življenje in zgodbe, ki govorijo o preganjanjih in skrajni revščini. Migracijska gibanja v takem obsegu seveda zahtevajo sistematično in aktivno sodelovanje med državami in mednarodnimi organizacijam na družbenem, gospodarskem, političnem, kulturnem in verskem področju. Globalizaciji migracij naj odgovarja globalizacija ljubezni in sodelovanja. Solidarnost z begunci naj spremlja pogum in ustvarjalnost, da bi na svetovni ravni razvili pravičnejši red in mir, ki je nepogrešljiv pogoj za vsak resničen napredek.

Papež Frančišek
(Povzeto po poslanici na svetovni dan beguncev 3. sept. 2014)

Za evangelizacijo

Da bi duhovniki in laiki v župnijah sodelovali pri delu v službi skupnosti in ne popuščali sku­šnjavi brezvoljnosti.

Župnija ni krhka struktura. Prav zato, ker je zelo prožna, si more privzeti zelo različne oblike, ki terjajo učljivost in misijonarsko ustvarjalnost pastirja in župnijske skupnosti. Čeprav seveda ni edina evangelizacijska ustanova, bo še naprej, če se je le sposobna nenehno prenavljati in prilagajati, ista Cerkev, ki živi sredi domov svojih sinov in hčera. To predpostavlja, da je resnično v stiku z družinami in življenjem ljudi in ne postane neuporabna struktura, ločena od ljudi, ali vase zaprta skupina izbrancev. Župnija je cerkvena navzočnost na ozemlju, prostor poslušanja Besede, rasti v krščanskem življenju, pogovora, oznanjevanja, velikodušne ljubezni, češčenja in obhajanja. Župnija z vsemi svojimi dejavnostmi opogumlja in oblikuje svoje člane, da bodo dejavniki evangelizacije. Je skupnost občestev. Je svetišče, v katero žejni prihajajo pit, da bi nadaljevali pot, je središče nenehnega misijonarskega poslanstva. Toda priznati moramo, da klic po obnovi in prenovi župnij še ni obrodil zadostnih sadov, zato da bi bile bliže ljudem, da bi bile okolja živega občestva in sodelovanja ter bi se popolnoma usmerile k misijonarskemu poslanstvu.

V času, ko potrebujemo več misijonske vneme, ki svetu prinaša sol in luč, se mnogi laiki bojijo, da bi jih kdo povabil, naj prevzamejo kakšno apostolsko nalogo. Zato se skušajo izogibati vsaki obveznosti, ki bi jim mogla vzeti prosti čas... Nekaj podobnega se dogaja pri duhovnikih, ki so kakor obsedeni s skrbjo za svoj osebni čas... Nekateri se upirajo temu, da bi se scela predali poslanstvu, in zapadajo v hromečo naveličanost.

Papež Frančišek
(Evangelii gaudium)

Slovenski namen                    POKOJNI DOBROTNIKI (Peter Rožič)

Da bi v srečni večnosti dosegli plačilo naši po­kojni dobrotniki.

Meseca novembra se spominjamo vseh pokojnih svetih in vernih rajnih. Letos nas slovenski namen apostolata molitve še posebej spodbuja, da  se pokojnih spominjamo pod vidikom njihove darežljivosti in pod vidikom naše hvaležnosti za njihovo dobroto.

Ko pomislimo na velike dobrotnike iz preteklosti, se morda iz svetega pisma spomnimo Nikodema, ki je prinesel drage dišave za Jezusov pogreb, ali daru uboge vdove, ali pa Jožefa Barnaba, ki je prodal svojo zemljo za dobrobit prve krščanske skupnosti. Morda se spomnimo velikih svetnic, kot so Ema Krška, Elizabeta Ogrska in druge, ki so svoje premoženje razdale med uboge oz. med tiste, ki so za uboge skrbeli. Morda pomislimo tudi na mecene na Slovenskem, kot sta bila Peter Pavel Glavar, iz čigar zapuščine je nastal Glaverjev špital v Komendi ali pa Žiga Zois, ki je radodarno podpiral književnike.

Najbrž se tudi sami spominjamo kakšnega pokojnega, ki je v svojem življenju ali v oporoki svoje premoženje zapustil ubogim, dobrodelnim organizacijam, Cerkvi, muzejem ali celo nam samim v dober namen. Mnogi pokojni so nas namreč zaznamovali s svojo dobroto. Kot starši, prijatelji, sorodniki, sodelavci ali vzgojitelji so v naših srcih pustili neizbrisen pečat dobrote, ki so jo pokazali na duhoven, materialen, čustven ali drug način. Med temi pa so se nekateri še posebej izkazali kot dobrotniki. Živeli so po Jezusovem navodilu »Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte«. Iz svojega imetja, majhnega ali velikega, so darove delili z ljudmi okoli sebe.

Na svetu je bilo in še živi veliko dobrotnikov. Morda smo se med njimi izkazali tudi sami. Ko se spominjamo tistih, ki so že pri Gospodu, si v srce kličemo svetopisemske besede, da »Bog ljubi veselega darovalca« in da dobrotljivi človek »vstopi v veselje svojega Gospoda«. Tako smo po njihovem zgledu tudi mi pozvani, da darujemo svoje življenje in ljubezen ljudem okoli sebe, morda še posebej tistim, ki so ubogi, obrobni in pomoči potrebni. Ko prosimo za večno srečo pokojnih dobrotnikov, prosimo tudi zase in za naše skupnosti. Da bi bili tudi mi radodarni in se nekoč v večni domovini srečali z radodarneži, ki jih je Gospod poklical k sebi. Naj nas po zgledu Gospoda Jezusa, ki je daroval največ - to je svoje življenje - tudi pokojni v večni slavi spodbujajo k naši radodarnosti in prosijo za nas.