Splošni namen

Da bi bilo pohujšanje otrok-vojakov izbrisano

Božje dete, rojeno v Betlehemu kot znamenje tistim, ki so pričakovali odrešenje, za vedno ostaja znamenje Božje nežne ljubezni in njegove navzočnosti v svetu. Angel je oznanil pastirjem: »To vam bo v znamenje: našli boste dete...« Tudi danes so nam otroci v znamenje. So znamenje upanja, znamenje življenja, pa tudi »diagnostično« znamenje, kazalec, ki označuje zdravje družin, družbe in vsega sveta. Kjerkoli so otroci sprejeti, ljubljeni, oskrbovani in zavarovani, tam je družina zdrava, je vsa družba bolj zdrava in svet bolj človeški.. Ljudem enaindvajsetega stoletja Bog prav tako govori: »To vam bo v znamenje: poglejte otroka.«

Na žalost veliko število otrok v današnjem tehnološko visoko razvitem svetu še vedno živi v nečloveških razmerah, na robu družbe, tako na obrobju velikih mest kot na podeželju. Še vse preveč je med otroci žrtev izkoriščanja, trpinčenja, suženjstva, nasilja in trgovanja z ljudmi. Moramo se vprašati: Kdo smo mi, ki stojimo pred Jezusom, Božjim Otrokom? Kdo smo, ko stojimo pred današnjimi otroci?  Ali smo podobni Mariji in Jožefu, ki sta Jezusa sprejela, skrbela zanj in ga ljubila kot oče in mati? Ali smo morda kot Herod, ki ga je hotel odstraniti? Smo kot pastirji, ki so pohiteli, da bi pokleknili predenj, ga počastili in mu prinesli svoje skromne darove? Ali smo morda brezbrižni, zapredeni v mrežo lastnih opravkov? Taka iskrena in poštena »diagnoza« lahko vodi v nov način življenja, v katerem medčloveške odnose ne bodo določali konflikti in potrošništvo, ampak bratstvo, odpuščanje, sprava, solidarnost in ljubezen.

Papež Frančišek (Povzeto po homiliji v Sveti deželi 25. maja 2014)

Za evangelizacijo

Da bi evropski narodi ponovno odkrili lepoto, dobroto in resnico evangelija, ki v življenje prinaša veselje in upanje.

Ko se pogovarjamo in razpravljamo o evangelizaciji, se nam Jezus sam približa in hodi z nami (Lk 24,15). Pustimo mu, da nam kot učencema na poti v Emavs, odpre oči, da bi ga prepoznali in v njem našli pomen tega težkega in hkrati čudovitega zgodovinskega časa, ki nam je dan za skupno življenje. Zelo dobro se zavedamo, da je pred nami veliko dela. Prosim vas, da se nikoli ne naveličate oznanjati evangelij z življenjem in z besedo: današnja Evropa ga mora ponovno odkriti. Delo na področju mladinske pastorale je za Cerkev posebno dragoceno. Mladi ljudje potrebujejo odrasle zrele ljudi, ki jih bodo spremljali na poti življenja in jih vodili h Kristusu skozi kompleksne in včasih težke okoliščine, v katerih so se znašli.

Vas, ki delate na področju mladinske pastorale, bi rad spodbudil, da gledate na realnost današnjih mladih ljudi v Evropi skozi Jezusove oči. Naj vas on uči, da ne boste videli samo izzive in probleme, temveč da boste pozorni tudi mnoga semena ljubezni in upanja, zasejana v prst te celine, ki je dala Cerkvi številne svetnike in svetnice, mnoge med njimi že v mladih letih. Ne pozabimo, da nam je bilo naročeno, naj sejemo, Bog pa je tisti, ki razsejanim semenom daje rast. Ko sejete Božjo besedo po tej prostrani njivi Evropske mladine, imate priložnost, da jim s krotkostjo in spoštovanjem govorite o razlogih upanja, ki je v vas (1Pet 3,15).

Papež Frančišek
(Povzeto po nagovoru na evropskem srečanju za mladinsko pastoralo)

Slovenski namen: BOŽIČ KOT VERSKI PRAZNIK (David Bresciani)

Da bi božič sprejemali predvsem kot praznik naše vere in duhovnega veselja zaradi učlovečenja .Božjega Sina.

Ko se na božič zazremo v deteta Jezusa v jasli položenega in se zamislimo v božje delo odrešenja, nas le-ta popelje nazaj, tja k Gospodu Bogu, ki išče Adama, ki se je skril pred Njim iz strahu zaradi storjenega greha. »Kje si?« pokliče Gospod Bog človeka. »Slišal sem tvoj v vrtu, pa sem se zbal, ker sem nag, in se skril«, odgovori človek (Adam) (1Mz 3,10). Dete Jezus, Bog človek, odgovarja Adamu, slehernemu človeku, »ne boj se, tudi jaz sem nag in nebogljen«. Stari človek, Adam,  se pred detetom Jezusom nima česa bati in se torej več ne skriva. Lahko se umiri, razveseli, lahko je celo v svoji drži in čustvih pripravljen kaj narediti za dete Jezusa, recimo Jaslice, gre k spovedi, k polnočnici... ali pa je lahko popolnoma brezbrižen. Poleg tega, betlehemski dogodek ni bil »gledališki«, ampak odmaknjen dogodek, v zatišju, zaznamovan s Herodovim preganjanjem in z begom v Egipt. Kdo se bo bal takega Boga? Nihče! Globoki pomen božičnega miru, veselja in celo čedalje večje »posvetnosti« tega praznika, tudi brezbrižnosti in celo nasprotovanja, ima svoje temelje v srčiki Božiča kot božjega dela odrešenja. Bog nas ne ogroža, ampak je prišel, da nas reši. Seveda, samozadostnost nam preprečuje, da bi priznali potrebo po odrešenju, vendar temeljna drža Boga do nas je božično povabilo k veselju, miru in zaupanju. Kdor sprejme božjo pobudo odrešenja in pusti, da Bog deluje v njegovem življenju, ta je človek vere. Sami sebe ne moremo odrešiti. Lahko smo celo tako zaslepljeni, da zanikamo potrebo po odrešenju. Vendar je samozadostnost laž, ki nam preprečuje, da bi živeli kot božji otroci in ki ima za posledico naše stalno skrivanje pred Bogom. Človek beži pred Bogom, tudi verni človek! Zaupanje v božje delo odrešenja je temeljna pristna drža vernega človeka, ki ni več zazrt vase, ampak v Boga, ki je postal človek. Ko se bomo zazrli v jasli, uprimo svoj notranji pogled predvsem v dete Jezusa, ki nam vedno razodeva brezpogojno ljubezen Boga Očeta.