Za evangelizacijo: POSLANSTVO  LAIKOV
Da bi verni laiki izpolnili svoje posebno poslanstvo s tem, da bi svojo ustvarjalnost dali v službo izzivov sedanjega sveta.

»Pastirji smo poklicani, da spodbujamo proces inkulturacije s tem, da opogumljamo ljudi, naj živijo svojo vero tam, kjer so in s tistimi, s katerimi so.«

(...) Pogosto smo podlegli skušnjavi misli, da je angažiran laik nekdo, ki je zaposlen v delih Cerkve in/ali v zadevah župnije ali škofije in nismo veliko razmišljali o načinu, kako spremljati krščenega v javnem in vsakdanjem življenju; o načinu, kako se v vsakdanji dejavnosti z odgovornostmi, ki so mu naložene, kot kristjan angažira v javnem življenju. Ne da bi se tega zavedali, smo ustvarili elito laikov s prepričanjem, da so angažirani laiki samo tisti, ki delajo v zadevah »duhovnikov«, in smo pozabili, zanemarili vernika, ki pogosto izžareva svoje upanje v vsakdanji borbi, da bi živel svojo vero. Takih situacij klerikalizem ne more videti, ker ga bolj zaposluje, kako obvladati prostor, kot da bi ustvaril proces. Prav zato moramo prepoznati, da ima laik po svoji resničnosti, po svoji identiteti, ker je vpet v srce družbenega, javnega in političnega življenja, ker pripada kulturnim oblikam, ki se neprestano ustvarjajo, potrebo po novih oblikah organizacije in obhajanj vere. Sedanji ritmi so tako različni (ne rečem, boljši ali slabši) od tistih pred tridesetimi leti! »To zahteva, da ustvarimo področja molitve in občestva  z inovativnimi značilnostmi, privlačnejša in bolj pomenljiva za urbane populacije« (Veselje evangelija, 73). Nelogično je, tako rekoč nemogoče misliti, da bi mi kot pastirji morali imeti monopol nad rešitvami za številne izzive, ki nam jih prinaša sodobno življenje. Nasprotno, mi moramo biti ob strani svojemu ljudstvu, spremljajoč ga v njegovih iskanjih in vzpodbujati domišljijo, ki bo sposobna odgovoriti na aktualno problematiko. In to iščoč s svojim ljudstvom in nikoli za svoje ljudstvo ali brez njega. Kot bi rekel sveti Ignacij, »glede na potrebe kraja, časa in ljudi«. Z drugimi besedami, ne uniformirati. Ni mogoče dati splošnih smernic za organiziranje Božjega ljudstva v njegovem javnem življenju. Pastirji smo poklicani, da spodbujamo proces inkulturacije s tem, da opogumljamo ljudi, naj živijo svojo vero tam, kjer so in s tistimi, s katerimi so. Inkulturacija pomeni učiti se, kako določena skupina ljudi danes, tu in sedaj v zgodovini živi, praznuje in oznanja svojo vero. S posebno identiteto in na temelju problemov, s katerimi se mora soočiti, enako kot s tolikimi razlogi za veselje. Inkulturacija je umetelno delo in ne tovarna v seriji procesov, ki bi se posvečali »izdelovanju krščanskih svetov in prostorov.«

V našem narodu se od nas pričakuje, da ohranimo dva spomina. Spomin Jezusa Kristusa in spomin naših prednikov. Vera, prejeli smo jo, je dar, ki smo ga v številnih primerih sprejeli po rokah naših mater, naših starih mater. One so bile živ spomin Jezusa Kristusa v naših hišah. V tišini družinskega življenja se je večina od nas učila moliti, ljubiti, živeti svojo vero. V jedru družinskega življenja, ki je nato dobilo obliko župnije, šole, skupnosti, je vera prišla v naše življenje in se je utelesila. To je preprosta vera, ki nas je tolikokrat spremljala v različnih okoliščinah naše poti. Zgubiti spomin, pomeni, izkoreniniti se iz kraja, od koder prihajamo in tako tudi ne vedeti, kam gremo. To je nekaj temeljnega, ko izkoreninimo laika iz njegove vere, iz njegovega izvora; ko ga izkoreninimo iz vernega Božjega ljudstva, ga izkoreninimo iz njegove krstne identitete in ga oropamo milosti Svetega Duha. Isto se dogaja nam, ko se kot pastirji izkoreninimo iz svojega naroda, da ga zgubimo. Naša vloga, naše veselje, veselje pastirja, je v pomoči in stimulaciji, kar so mnogi delali pred nami, matere, stare matere in očetje, resnični ustvarjalci zgodovine. Ne po naši dobri volji, ampak po pravu in lastni pravici. Laiki so del svetega ljudstva, zvesti Bogu in protagonisti Cerkve in sveta; poklicani smo, da jim služimo, ne da se jih poslužujemo. (...)

Iz pisma papeža Frančiška kardinalu Marcu Ouelletu, predsedniku Papeške komisije za Latinsko Ameriko, 19. marca 2016