5. nedelja med letom, 10. februar 2013

Dragi bratje in sestre!

V letu vere bomo na novo odkrivali lepoto naše vere, da bi jo utrjevali, izpovedovali in zanjo pričevali.

Neprecenljivi in nezasluženi dar vere je torej treba vzdrževati in gojiti. Vero ohranjamo pri življenju z molitvijo in premišljevanjem Božje besede, shranjene v Svetem pismu.

Molitev je »govoreča vera«. Vera, ki govori, ko se verni človek pogovarja z Bogom. Kakor se prijateljstvo med ljudmi utrjuje in ohranja s pogovarjanjem in vsemi drugimi medsebojnimi stiki, tako se tudi vera kot prijateljski odnos do Boga ohranja in utrjuje z molitvijo. V sodobnem svetu, kjer je naša vera pogosto ogrožena, jo je zato še bolj potrebno ohranjati pri življenju z molitvijo za zvestobo v veri. Tudi v Jezusovem času ni bilo lahko verovati vanj. V evangeliju beremo, kako se neki oče s pretresljivo prošnjo obrne na Jezusa: »Verujem, pomagaj moji neveri!« (Mr 9,24). Tudi apostoli so doživljali šibkost in ogroženost svoje vere in so prosili Gospoda: »Pomnoži nam vero!« (Lk 17,5). Jezus sam pravi, da je molil za Petra, »da ne opeša njegova vera« (prim. Lk 22,32). Naše leto bo leto vere, če bo hkrati tudi leto molitve in premišljevanja Svetega pisma. Prvi prostor za krepitev vere in molitve so naše družine. Papež Benedikt XVI. naroča, naj v tem letu »vero v vstalega Gospoda izpovedujemo v cerkvah, v svojih hišah in pri svojih družinah«.

Poleg osebne in družinske molitve ima posebno mesto nedeljska sveta maša. Nedelja je po besedah bl. Janeza Pavla II. »dan vere«. Ko poslušamo Božjo besedo in prejemamo Gospodovo telo, zremo vstalega Jezusa in z apostolom Tomažem izpovedujemo: »Moj Gospod in moj Bog!« (Jn 20,28).

Udeležba pri nedeljski sveti maši ni zgolj dolžnost, temveč predvsem velika milost in prednost. Emerit, eden od devetinštiridesetih mučencev, ki so jih leta 304 ob Dioklecijanovem preganjanju kristjanov zalotili pri prepovedanem nedeljskem bogoslužju, je svojemu zasliševalcu v zagovor preprosto odgovoril: »Brez Gospodovega dne, brez Gospodove evharistije ne moremo živeti.« Kdor ne čuti več potrebe po nedeljskem obhajanju svete evharistije in oltarnemu občestvu, se počasi oddaljuje ne le od svojih bratov in sester, ampak tudi od Boga.

Poleg vzgoje, krepitve in izpovedovanja vere v domači družini in v cerkvenem občestvu je posebno pomembno kristjanovo pričevanje v širši skupnosti, še posebno tistim ljudem, ki Boga iščejo, pa ga še niso našli.

K takemu pričevanju smo poklicani vsi. Kakor prve učence v današnjem evangeliju Jezus tudi nas pošilja, da bi po nas lahko prišel k vsakemu človeku, ki ga srečamo. Pričevalec je kristjan, ki se zaveda, da ga Jezus vabi za svojega sodelavca, da bi po njem lahko prišel k ljudem, ki ga še ne poznajo. Jezus pričakuje od nas, da postanemo njegovi sodelavci in pričevalci zanj.

Verodostojnost našega pričevanja je najprej odvisna od naših dejanj in njihove skladnosti z besedami o Božji ljubezni. »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen« (Jn 13,35). Najboljši pokazatelj naše vere je torej zgled našega življenja in dobro, ki ga storimo bližnjemu, ker je Božji otrok. Če tega ni, pomeni, da svoje vere ne jemljemo zares. Vera brez del dejavne ljubezni je mrtva, opozarja apostol Jakob: »Kakor je namreč telo brez duha mrtvo, tako je mrtva vera brez del« (Jak 2,26). A poleg dobrih del so za naše pričevanje potrebne tudi besede. Apostol Peter naroča: »Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas« (1 Pt 3,15). Mogoče se ne čutimo dovolj izobražene in usposobljene, da bi o svoji veri govorili. Toda o svoji veri nam ne bo težko spregovoriti, če se bomo o njej pogovarjali med seboj doma v družini ali na srečanjih v okviru župnije.

Ne nazadnje pa je potrebno poudariti, da nam vera prinaša pogum in veselje. V veri spoznavamo, da nas ima Bog rad in da je iz te ljubezni Božji Sin dal za nas življenje. Nato pa je vstal od mrtvih »in tako uničil smrt ter obnovil življenje«. To nas napolnjuje z navdušenjem nad Jezusom Kristusom. Veselje in navdušenje nad Jezusom Kristusom pa sta najmočnejše gibalo našega misijonarskega pričevanja.

Jezusovo trpljenje in smrt, o katerih bomo premišljevali v postnem času, v katerega vstopamo, nas varujeta pred napačnimi pričakovanji, da nam bo v tem prizadevanju in življenju nasploh šlo vedno vse gladko. Tega Jezus ni nikoli obljubljal svojim učencem. Nasprotno, pripravljal jih je na preizkušnje. Hkrati pa jih je bodril k pogumu. »Ne boj se!« (Lk 5,10), opogumlja v današnjem evangeliju Jezus apostola Petra. Skoraj z vsake strani Svetega pisma odmevajo besede: Bodite pogumni, ne bojte se! V evangeliju po Janezu slišimo Jezusove besede: »To sem vam povedal, da bi imeli mir v meni. Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal« (Jn 16,33).

Temelj našega upanja je Jezusova vstajenjska zmaga nad sovraštvom, lažjo in smrtjo. Jezus nam ne obeta lagodnega življenja, pač pa nam daje moč, vliva pogum in utrjuje zaupanje vanj. Upanje se v našem srcu rojeva ob veri in spoznanju, da ob vseh uspehih in padcih naše življenje vodi Bog, ki bo imel zadnjo besedo. Zato ne obupujemo, ampak vztrajamo v zvestobi do njega. S preizkušnjami se utrjujemo v veri, saj »vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu« (Rim 8,28).

Največja preizkušnja je trpljenje, ki ga doživljamo sami ali ko vidimo trpeti druge. Tega si največkrat ne znamo in ne moremo razložiti. A ob tem je prav, če pomislimo na besede apostola Pavla: »Bog lastnemu Sinu ni prizanesel, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril?« (Rim 8,32). Z Jezusom Kristusom se nam je Bog sam pridružil v trpljenju, da nas naše trpljenje ne bi oddaljilo od njega. Apostol Pavel pa tudi naroča svojim vernikom, naj jim stiske in trpljenje ne vzamejo notranje vedrine in veselja, ki ga dajeta vera in upanje v Jezusa Kristusa. »Veselite se v upanju, potrpite v stiski, vztrajajte v molitvi …« (Rim 12,12). Bog nas s preizkušnjami utrjuje v veri in zaupanju vanj. Zato pa se trudimo biti potrpežljivi in stanovitni v zvestobi Jezusu Kristusu, ki je naš vzornik in odrešenik.

Dragi bratje in sestre, priporočimo se Devici Mariji, zarji nove evangelizacije, naj nam v letu vere izprosi močne vere in zaupanja, da bomo po njenem zgledu vedno ostali zvesti Jezusu, njenemu Sinu ter da bomo veseli in pogumni pričevalci zanj v okolju, v katerega nas je postavila Božja previdnost. Naj vas vedno in povsod spremlja Božji blagoslov.

slovenski škofje